Pred več kot enajstimi leti me je poklical po telefonu bivši predsednik Moškega pevskega zbora Pošta, g. Marjan Ferleš, in me prosil, če bi prevzela njihov zbor. Povabilo je prišlo kot strela z jasnega neba in ob neugodnem času, saj sem takrat že vodila mešani pevski zbor Vocalis in Otroški ter Mladinski zbor OŠ Bojana Ilicha, kjer sem v službi. Najprej sem seveda pomislila, da to ne bo šlo. Kar je preveč, je pač preveč! Sledil je pogovor z domačimi, ki so me in me še vedno podpirajo ter mi pomagajo pri odločitvah. Najbolj je na mojo odločitev, da sem sprejela te »moje fante«, vplival moj oče, saj je sam vrsto let prepeval v moškem zboru Slave Klavora in je bil velik ljubitelj moškega zborovskega petja. Pred začetkom me je najbolj mučilo vprašanje, ali me bo »ubogalo« toliko odraslih gospodov. Izziv je bil tako mamljiv
da sem morala poskusiti. Tako se je začelo naše sodelovanje. Moram reči, da so se pevci hitro navadili name. Seveda tudi jaz nanje in še danes mi pridno sledijo. Kljub temu, da vaje potekajo le enkrat tedensko, smo v vseh teh letih skupaj predelali kar veliko moške zborovske literature, predvsem slovenske ljudske in umetne pesmi, pa tudi pesmi iz svetovne zborovske zakladnice.

Pred revijami, koncerti, še posebej pa pred tekmovanji, organiziramo dodatne vaje, saj je le tako možno doseči uspeh. Fantje so pridni, v glavnem redno obiskujejo vaje, ustvarili pa smo tudi lep in spoštljiv odnos drug do drugega, kar je v tako veliki skupini še kako pomembno. Zelo rada se spominjam naših skupnih uspehov: dveh srebrnih priznanj s tekmovanj v Olomoucu in Bratislavi, jubilejnih koncertov in uspešnih predstavitev na revijah. Nepopisno veseli in ponosni obrazi pevcev so zame najlepše darilo in hkrati potrditev, da dobro sodelujemo. Obojestranski trud je takrat najbolj poplačan. In načrti za prihodnost? Odvisni so od zasedbe zbora, pa seveda tudi od financiranja.

Brez denarja žal pač ne gre! Zato se na tem mestu zahvaljujem vsem bivšim generalnim direktorjem Pošte Slovenije in seveda sedanjemu direktorju, g. Borisu Novaku, da podpira naše delo, da ima posluh za ljubiteljsko kulturo in kulturo nasploh. Brez tako razumevajočih ljudi bi bilo nemogoče delati v amaterstvu. V sedanjih časih je takih podjetij zelo malo, zato sem ponosna, da sem del te organizacije. Hvala tudi gospe Karmen Lebe, predsednici Kuda Pošta, ki nam vedno priskoči na pomoč, organizacijsko ali finančno, ali pa »samo« s spodbudnimi besedami, kadar jih potrebujemo. Zahvaljujem se tudi našemu predsedniku zbora, g. Vladu Možini, in upravnem odboru našega zbora. Zelo se trudijo in brez njihove pomoči bi bilo mnogo težje.

Eno željo pa vseeno imam. Privabiti v zbor še več pevcev, mlajšo generacijo »poštarjev«. Verjamem, da jih ima Pošta Slovenije še veliko.
In nazadnje, »moji fantje«, hvala za vse lepe trenutke, ki jih preživljam z vami. Še vedno verjamem: »Kdor poje, slabo ne misli!«