“Pojoči poštarji na polovici svojega stoletja”

Pevski zbor

“Pojoči poštarji na polovici svojega stoletja”

Pošteno je, da je sedež slovenske pošte v Mariboru. Pri nas je pošta cenjena, ker je prepletena z okoljem. Zelo veliko je k temu prispevalo Kulturno-umetniško društvo Pošta, ki sooblikuje zavest poštarskega poklica ter ga promovira kot del kulture. In na najboljši način uresničuje družbeno odgovornost ene najbolj prepoznavnih slovenskih firm. Tokrat so v središču pevci moškega zbora, ki se srečuje z abrahamom.
V resnici ima zborovsko petje med poštarji veliko daljšo
tradicijo, ki sega v čas kakšnega »Postchor« izpred Prve vojne, slovenski poštarski zbor pa je nastal leta 1926. Po Drugi vojni mo imeli mešani zbor, ki se je nato združil z zborom Kuda
»Jože Hermanko« in zapustil Pošto. Velika želja po petju pa jezelo hitro privedla do novega zbora, tokrat moškega, ki se je formalno ustanovil leta 1963 in to je rojstvo sedanjega zbora Kuda Pošta, ki je na ta način star 50 let. Zelo priporočam, da bi društvo rekonstruiralo celotno zgodbo »poštarskega prepevanja«, saj so pomembnejši od ustanovnih sestankov in statutov ljudje, ki so edina prava kontinuiteta zborovske dejavnosti.

V petdesetih letih so zbor vodili samo trije zborovodje, kar je zelo blagodejno za pevski razvoj. Gustav Rakuša, ki je umrl leta 1976, je bil odlično šolan glasbenik, organist, skladatelj, kapelnik in publicist, ki je bil ob prevzemu poštarskega zbora dirigent opernega zbora in še zbora »Hermanko«. Za soprogom je »poštarje« četrt stoletja vodila vdova Marjana Rakuša. Od leta 2002 pa traja era Alenke Korpar, ki jo je v svet zborovskega petja »posvetil« Branko Rajšter in ji je to postalo življenjsko poslanstvo. Kot profesorica glasbe ima na skrbi svoje nadpovprečne šolske zbore, vodila pa je že vrsto odraslih zborov, od katerih bom omenil Akademski pevski zbor, ki ji ga je po 27-tih letih svojega vodenja predal Stane Jurgec, kar je bila izjemno zahtevna situacija. Seveda je treba omeniti še »Vocalis«, ki je dolga leta veljal za »Alenkin zbor«. Lepo je gledati malce »klimtovsko« vitko plavolaso zborovodkinjo na ozadju moških smokingov, ki jih obvladuje s svojimi kretnjami. Predvsem pa jim na skrivnosten način prišepetava idejo muzike, ki se skozi njihova grla širi v avditorij. To je umetnost zborovskega petja. Želim si, da bi v takšni kombinaciji lepo prepevali še daleč v drugo polovico svojega stoletja.

Mag. Franci Pivec,
predsednik ZKD Maribor

vaše mnenje